Verjetno nisem bil edini član Turističnega društva »Pudgura«, ki je ob vabilu na jesenski izlet v Orehek pomislil: »kaj pa je v tej vasi na Pivškem tako zanimivega, da je vredno ogleda«. Pa je »uradno potrjena« lokalna turistična vodička Majda Abramova že vedela zakaj je predsednici našega društva Vidi Požarjevi predlagala prav Orehek.

Kot je že navada smo jesenski potep začeli pod našim kozolcem v Belskem in se odpeljali do orehovškega Korotana.Od tam se je pred leti z vodo oskrboval takratni postojnski vodovod. Na »zbornem mestu« nas je že čakala dobrodošlica. Kot se spodobi za Orehek- najprej smo poizkusili odlično orehovo potico, vse skupaj pa smo »poplaknili« s šilcem domačega orehovca. Orehovec nas je ogrel od znotraj,telesa pa nam je grelo toplo jesensko sonce.

Kratek sprehod po gozdni poti in predsednica KS Orehek Tina Klanjšek nam že pove kar nekaj zanimivosti o orehovškem gradu. Grad je žal že razvalina, tako da – kot je povedala naša gostiteljica Tina-še tatovi nimajo več kaj odnesti. Prisluhnemo še kratki zgodovini gradu,kjer se je izmenjalo lepo število lastnikov.Zadnji graščak Dolenc ni bil le graščak, temveč je opravljal še poštarsko službo. Na gradu so vzorno skrbeli za oskrbo poštnih kočij in njihovih konjev. Tako jim je v žep padel kakšen »sold« za vzdrževanje gradu in okoliških posestev. Vaščani se še dobro spominjajo, da je bil grad še okoli leta 1960 zelo lepo ohranjen.Potem se mu je vedno bolj poznalo, da ga »upravlja« - oziroma zanemarja tedanji lastnik – Kmetijska zadruga Postojna. Kmetijstvo in zgodovina očitno ne gresta dobro skupaj.

Še drobec zgodovine o samem imenu vasi Orehek kroži več variant. Menda je pred davnimi leti v gradu gospodarila družina Orehek. Po drugi razlagi je vas dobila ime po velikem številu mogočnih orehovih dreves. In res- če se človek sprehodi po vasi, ne more mimo dejstva, da je orehov res veliko. Vas bi se povsem upravičeno lahko imenovala tudi »Lipa«. Toliko lip v eni sami vasi že težko najdeš. Najstarejše- 680 let stare lipe so se »lotile« tudi naše »Pudgurke«. Kot bi mignil so se prijele za roke in objele res debelo deblo.

Pot nas je zatem vodila do vaške cerkve Sv.Florjana. Sezidali so jo na temeljih nekdanje kapelice, cerkev pa se ponaša z najvišjim cerkvenim zvonikom na Pivškem. Za cerkev lepo skrbijo, saj so pred kratkim restavrirali dve sliki na oltarju. Tudi okolica cerkve je lepo urejena.

Prijazna predsednica KS Orehek Tina Klanjšek dodobra pozna vas in vaščane. Tu živi okoli 180 duš, najstarejša jih je naštela 91, najmlajša pa je upihnila prvo svečko. Zdaj se zatečemo v obnovljeni vaški kulturni dom kjer nas že čaka okusni prigrizek in nekaj pijače. Izvemo, da je vas »oživela« tja po letu 2003, ko so ustanovili »Športno kulturno društvo Orehek«. Prav na pobudo društva in ob izdatni pomoči občine Postojna so se lotili obnove. Obnova se je vlekla vse tja do leta 2010, a smo se prepričali, da so delo opravili odlično. Tina nam je zagotovila, da prostori kulturnega doma skoraj nikoli ne samevajo. V njem imajo vaje ženski in mešani pevski zbor, v zelo lepi dvorani pa imajo številne prireditve in srečanja vaščanov.

V imenu vseh »pudgurskih« izletnikov se iskreno zahvaljujem za prisrčen sprejem in okusno pogostitev, ki jo je omogočilo prav »Športno kulturno društvo Orehek«. Naša družba se je kar malo razživela, zato nam je »prijal« krajši sprehod po vasi do hiše Branka Klanjška. Ta nam je z veliko vneme razkazal svojo zasebno zbirko starih predmetov. Gospod Branko ni šparal besed,pa  tudi ne ponosa nad zbirko, ki jo je ustvarjal od rane mladosti. Sam ne ve koliko različnih predmetov je v zbirki, ve samo, da pogreša večji prostor in strokovno pomoč. Prav s strokovno pomočjo je bolj težka. Po njegovem mnenju bi strokovno pomoč številnim zasebnim zbiralcem morali nuditi iz mreže uradnih muzejev. A, kaj ko so stvari zastavljene tako, da je takšno sodelovanje bolj utopija kot stvarnost. Za gotovo nisem omenil vsega, kar bi bilo vredno omeniti, a kaj ko nas je čakalo še eno prijetno srečanje.

Orehek se namreč lahko pohvali, da od tam izvira tudi akademski slikar Darko Slavc. Našo izletniško skupino je pričakal kar na vratih rojstne hiše.

Ko so se vrata za nami zaprla, smo bili v trenutku v povsem drugem svetu. Naš gostitelj nam je najprej razložil potek izredno zanimive obnove domače hiše-galerije. Pri tem je pomagala vsa družina in še vrsta drugih dobrih prijateljev. Tisto, kar najprej pade v oči- ne vem, če je v celi hiši centimeter neizkoriščenega prostora. In prostorov, prostorčkov –skorajda intimnih niš- je toliko da ne moreš verjeti. Slike,slike, slike – vsa hiša je dejansko razstavna galerija in zlahka ugotoviš, da gre za umetnika deloholika. Drugače si preprosto ne moreš razložiti tolikšnega števila slik. Svoja dela je akademski slikar Darko Slavc predstavil na 104 samostojnih in kar 120 skupinskih razstavah. Ob tem je profesor risanja, ki živi in  dela v Ljubljani, kjer ima še eno galerijo.  Kruh, vesolje, sonce- to so temeljni motivi njegovega slikarskega dele. O tem smo se dodobra prepričali, ko smo si ogledovali razstavljene slike v mojstrovi rojstni hiši v Orehku. Zdaj je – kot nam je sam povedal ob kozarčku hladnega šampanjca in ob okusnih sladicah, ki jih je pripravila žena- v obdobju sonca. Ko smo odhajali, se je tudi nam zdelo, da smo bili deležni koščka slikarjevega sonca. Njegov umirjen nastop in notranjega žara polne razlage, so se marsikomu od nas prav prilegle. Če sklenem – Orehek si velja ogledati, saj je prav prijazna vas, polna zanimivosti in še bolj prijaznih ljudi.

Pa še kdaj nasvidenje.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate TUKAJ (klik).