V Turističnem društvu Pudgura že od prvih let delovanja organiziramo vsakoletni strokovni izlet, na katerem spoznavamo bisere naše domovine. No, letos smo pokukali tudi čez mejo v Gorski kotar in ugotovili, da so meje na zemljevidih, ljudje pa smo enaki tostran in onstran meje.

Pa se vrnimo dober mesec nazaj, ko smo razmišljali, kam bi letos šli. Takrat je poklicala Alenka Veber, da bi pripeljala izletnike, ki jih bo vodila po Pivškem koncu , tudi k nam – na ogled zbirke na kozolcu. Seveda smo bili po pičlem obisku v poletnih mesecih  veseli, da se nekdo zanima za našo zbirko. Razkazali smo jim kozolec, jih postregli s čajem, kavo in pecivom, predvsem pa smo navezali stik z vodičko Alenko. Takoj smo začutili navdušenje in preprostost, s katero razlaga o predmetih, delu nekoč, o običajih in tudi o življenju danes. Povabila nas je, naj pridemo pogledat njeno domačijo na Babno Polje. Že prej smo vedeli, da je obnovila preko 100 let staro Rihtarjevo domačijo in da je ustanovila Zasebni zavod Rihtarjeva domačija, preko katerega deluje v svojem rojstnem kraju na področju izobraževanja, kulture, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti ter turizma. Tako smo se dogovorili, da za naše društvo pripravi program za letošnji strokovni izlet.

Najprej smo se ustavili na Rakeku in si ogledali župnijsko cerkev Srca Jezusovega. Marsikdo ni vedel, da je zdajšnja cerkev pomembno Plečnikovo delo in da je poleg cerkve, kjer je posebej zanimiva njena dozidava k že obstoječi,  na Rakeku še eno njegovo delo- mogočna grobnica družine Žagar. Čeprav tako blizu, pa vendar nas večina ni vedela, da je imela tudi Cerknica tabor, s stolpi in obzidjem. Pot smo nadaljevali po robu Cerkniškega jezera in med vožnjo izvedeli marsikaj o jezeru, Valvasorju in prisluhnili ljudski pesmi s teh krajev. Bolj kot smo se bližali Babnemu Polju, bolj zgovorna je postajala naša vodnica- kako tudi ne, saj je iz vsake besede čutiti kako rada ima kraj, kjer so njeni predniki pred davnimi leti postavili domačijo. Pred letos obnovljenim skednjem sta nas pričakali članici Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina z čajem, kavo in medenim žganjem. Tu smo imeli tudi malico, ki smo jo pripeljali s seboj in čas za ogled domačije in klepet z gostitelji.

Po okrepčilu smo nadaljevali pot na drugo stran meje, do Čabra. Alenka nas je podučila, da so bili prebivalci obeh držav Slovenije in Hrvaške na tem področju pred osamosvojitvijo zelo povezani, da govorijo zelo podoben jezik in je vesela, ker  s svojim vodenjem lahko povezuje dobre, pridne ljudi z obeh strani meje. Tako smo se najprej ustavili na obrobju Čabra, kjer je Anita Pintar po izgubi službe poiskala  zaslužek za preživetje svoje družine v sirarstvu. Preprosta mlajša ženska nam je v skopih besedah povedala, da ni prav lahko, da pa se da zaslužiti. Da ima tri otroke- vse tri deklice so tudi pomagale pri postrežbi in prodaji domačih proizvodov. Poskusili smo posebnost s tega področja- sir škripavac, domač kruh in koprivin sirup. Pokupili smo ves sir in nekaj sirupa in lahko smo videli, kako zadovoljna je bila z našim obiskom. » Hvala vam«, je rekla ob slovesu. »Veste, včasih tudi cel avtobus obiskovalcev ne kupi nič!«

Naslednji postanek je bil v Plešcah, kjer smo si ogledali Palčavo šišo iz sredine 19.stoletja. Zdajšnji lastniki so za obnovo prostorov in postavitev na ogled porabili več kot deset let. Je pravi biser, saj nudi vpogled v premožno hišo s trgovino, gostilno in bivalnimi prostori. V delu hiše pa lastniki tudi še bivajo, ko pridejo iz Ljubljane. Kot zanimivost- izvedeli smo, da je največji pečat opremi  sob , kot jih lahko vidimo danes pustila Postojnčanka- iz premožne družine Dietrich, ki se je pred približno sto leti priženila v Plešce.

Na koncu doline pa smo si v majhni vasici Zamost, ob rečici Gerovščici ogledali še delujoč Selankin mlin in Malinaričevo žago, oba na vodni pogon. Še posebej v mlinu je bilo tako, kot bi se pomaknili v čas pred prvo svetovno vojno- vse leseno- razen mlinskega kolesa. Sliši se padanje vode na mlinsko kolo, škripanje, mletje zrnja… Kot bi se ustavil čas. In na žagi- lastnik nam molče pokaže kako se iz hloda odreže deska. Zamaknjen v svoje delo se ne zmeni dosti za nas. Sproti lupi lubje, pometa žagovino, potolče tu, tam izbije zagozdo… Ko konča, ga povprašamo ali ima še veliko dela. »Malo«pravi, »za sproti« in nam molče pokaže na steklenico s slivovko. »Dajte, dobra je« še doda in se lepo zahvali, ko mu plačamo za ogled. Alenka nam pove, da so zelo hvaležni za vsako skupino, ki jo pripelje v te še vedno odročne kraje. In takrat se spomnimo: res so nas pri vsaki hiši pričakali že na dvorišču in nam nasmejani mahali, ko smo odhajali. Res je to, kar je Alenka napisala na vabilu za naš izlet: da bomo spoznavali deželo mraza in toplih ljudi!

Na poti nazaj smo se ustavili še v Markovcu na kosilu. Tu so si presenečenja kar sledila. Milki smo v društvu ob njeni okrogli obletnici skupaj čestitali in ji dali skromno darilce. Prišel je mladi harmonikar Domen, ki nam je s svojim ubranim igranjem popestril kosilo. Naša pesnica Marta je prebrala svojo novo pesem Miheuča zabela. Ta dan je praznoval rojstni dan naš predsednik in Franka ga je presenetila z dobrimi pečenimi štruklji, potem ko je že pri malici dobil darilo in smo mu zapeli. Presenečenj pa še ni bilo konec.  Alenka je med nas povabila predsednika Javnega zavoda za kulturo in turizem  grad Snežnik Mateja Kržiča in predsednico Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice Ano Zakrajšek. Na kratko sta nam predstavila svoje videnje turizma na podeželju, nam zaželela dobro delo v našem društvu v bodoče in nas povabila, naj le še pridemo v njihove kraje.

Alenka je res poskrbela, da smo se na izletu imeli lepo, da smo spoznali  čudovite kraje in prijetne ljudi, polne optimizma in dobre volje.  Nekaj pa je vseeno malo težko leglo na srce. Saj kosilo je bilo dobro. Kaj je bila edina pripomba na našem letošnjem izletu? V Gostišču Markovec nihče ni rekel ene besede dobrodošlice, postregli so nas zelo hitro, a le z najnujnejšimi stavki » Kaj boste pili? Imate vsi? Še kaj potrebujete?« In ob odhodu- tudi zelo hitrem, ker je že prihajala naslednja skupina, le plačilo in »originalen račun dobite po pošti«. Kot je rekel tudi naš predsednik:«Turizem smo ljudje!« Saj ne bi bilo potrebno veliko, le par stavkov v pozdrav ob prihodu in počutili bi se kot gostje in ne kot 45 kosil.

Velika zahvala , da je bil letošnji strokovni izlet Turističnega društva nekaj posebnega pa gre Alenki Veber. Tisti, ki smo bili zraven vemo zakaj. Za ostale pa le povabilo: pojdite kdaj z njo: na pohod, na izlet ali jo poiščite na njeni Rihtarjevi domačiji. Ker z besedami opisat Alenko se skoraj ne da. Treba jo je srečat, ji prisluhnit, jo doživet. Če bi bila v vsaki občini vsaj ena Alenka Veber, ne bi bilo toliko besed, bilo pa bi veliko dobrih, poštenih dejanj. 

 Fotografije v rubriki Foto album.