V lanskem letu smo se odločili, da se aktivni člani pred pričetkom večjih prireditev zberemo in si ogledamo, kako podobne stvari počnejo drugod. Lani smo obiskali Riharda Bašo in spoznali vas Topolc na bistriškem koncu. Letos pa smo se zapeljali v Kal pri Pivki, kjer je lepo obnovljena Šobčeva domačija. Lastnica Irena Tiselj- Kaluža nas je pričakala s šilcem domačega, da se na mrzli pivški burji ne bi prehladili.
Povedala nam je nekaj o zgodovini domačije, ki jo je podedovala po materini strani in nas povabila naj si najprej ogledamo črno kuhinjo. Le ta je ostala taka kot pred sto leti, gospodinja Irena pa je tudi zakurila, da smo si res lahko predstavljali kako je bilo kuhati včasih. Ženske so večino časa preživele v kuhinji, že kot dekleta pa so imela od vročine ves čas ožgane goleni. V dimu, ki se je valil po kuhinji nismo prav dolgo vzdržali, raje smo se odpravili ven na burjo. Z zadnje strani smo si ogledali kako je zgrajena izpahnjenca, kjer se kuhinja nahaja. Prava umetnina iz kamna, vešče zloženega , ki je do današnjih dni ohranila prvotno podobo. Sledil je ogled kratkega filma o žganjekuhi na Pivškem, ki so ga posneli v okviru projekta Leader v istem obdobju kot smo mi obnavljali zbirko na kozolcu. In že nas je pred domačijo čakal Martin Krpan s kijem in sekiro- le kobilico je pustil doma. Ko smo se pobliže spoznali, se je ponudil da nas popelje po Kalu in še do nekdaj razkošnega dvorca Ravne. Tu je sedaj konjušnica za mlade lipicance, dvorec pa žalostno propada. Tone Požar je povedal, kako je prav tu obiskoval enoletno kmetijsko šolo, kaj vse so kot 15-letni fantiči morali delati in nam izdal tudi kakšno vragolijo, ki so jo v tem času ušpičili. Svoje potepanje po pivškem smo zaključili pri Andrejevih v Narinu, kjer sta nas sprejela mlada gospodarja Mojca in Jani.
Zelo lepo smo se imeli na to mrzlo, burnato sobotno popoldne. Kdor je prisluhnil besedam naših gostiteljev je lahko razbral, da vse kar delajo- delajo z veseljem. Morda tudi zato, ker je vse kar so nam pokazali njihovo in so ponosni na to kar imajo. In še moje mnenje. Še vedno mislim, da bi moral biti slogan vseh ki se ukvarjamo s turizmom : TURIZEM SMO LJUDJE! Le kam je šla tista lepa stara reklama, kjer so bili sami prijazni, nasmejani ljudje. Nič nam ne bodo pomagale znamenitosti, stavbe, lepa narava, če ne bomo poleg tega premogli tudi prijazen sprejem, nasmeh, pripravljenost povedati in pokazati še kaj več kot je nujno potrebno. Če ne bomo premogli turistom pokazati, da smo ponosni na to kar jim kažemo, nudimo, da smo ponosni na Slovenijo.
Nekaj utrinkov si lahko ogledate TUKAJ (klik).
