Josip je Pudguro- njene gozdove in ljudi pobliže spoznal v času službovanja kot revirni gozdar v revirju Suhi vrh v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Priljubili so se mu oboji in v Pudguro se je rad vračal.  Z nekaterimi izmed nas je ostal prijatelj, čeprav ga je pot iz Pudgure popeljala drugam.

Ob ustanovitvi Turističnega društva Pudgura je prisluhnil željam članov po postavitvi kozolca toplarja v Belskem. Takrat v funkciji župana je odločno podprl našo zamisel in odločilno pripomogel k temu, da je bil kozolec leta 2002 postavljen. Kot častni član našega društva je vsa leta spremljal naše delo, rad je prihajal na prireditve in se s svojim značilnim smehom ustavil pri slehernem znanem obrazu.

Pogrešali bomo njegovo neomajno podporo, vero v pošteno delo majhnega podeželskega človeka, njegov smeh in optimizem do konca.