Le kdo ne ve, da se najlepše stvari zgodijo takrat, ko se ne načrtujejo predolgo ali preveč. Tako je bilo tudi na dan nedelje 20. novembra 2016, ko je bil tam blizu Ajdovščine spet na vrsti pohod po Vertovčevih poteh. Menda že šestnajstič. Vremenarji so napovedovali deževne plohe in nič sonca. Kljub dvomom tudi z naše strani na poslani elektronski pošti, pa se nas je, članov Turističnega društva Pudgura namreč, zbralo kar nekaj. Eni so na startu bili bolj zgodni, eni pa zelo pozni. Pozni so po navadi tisti, ki se prej največ oglašajo...

Pohod je bil v resnici pohvale vreden. Na začetku je bilo malce čudno, saj so nekateri šli po poti mimo cerkvice v Planino, precej velika skupina pa je šla tja po asfaltu. No, obe skupini sta se našli v Planini pri prvem zalogaju tekočega, pa tudi manj tekočega in sladkega. Eni bolj blatni, eni pa z malo več koraki. Pot se je nato vila med vinogradi, po ulicah vasi, po gozdu in po travnikih, večinoma po plitvem blatu. A to nas ni motilo, saj je treba biti po taki napovedi vremena na to pripravljen. Od gostoljubnih domačinov smo dobili kanček za korajžo, kakšna malenkost pa je za majhen denar končala tudi v nahrbtnikih. Golaž, polenta, jota in klobasa so prišli ravno ob pravem času na naše mize. Z dobrim vinom so posebno teknili. Kremšnite pa še za povrh.

Spotoma smo videli tudi Florijanovo domačijo in brajdo. No ni res tako. Res pa je, da je v Šmarjah Poljšakova brajda in da se tam toči tudi vino iz trte Poljšakice, stare trte Vipavske doline. Posamezni naši člani in njihovi prijatelji so se našli nekje na sredini poti. Večina je napredovala od tam naprej skupaj, kakšen pa se je le odločil za pot s svojo druščino, s katero je šel na pot. Tudi prav in lepo. Da smo se le videli!

Niti lačni niti žejni smo prišli do konca. Peturno predvideno pot smo seveda malce potegnili in se na koncu še malo zadržali pri dobrih suhih jedeh in sodih vina - vsaj večina nas. Bilo je lepo! In še mora biti!

Nekaj utrinkov iz pohoda si lahko ogledate TUKAJ (klik).