MI PA GREMO NA KOROŠKO

Jesenski izlet  si je zamislila in tudi uresničila »organizacijska ekipa« z Magdo na čelu. Vsem tistim, ki smo se odločili, da se podamo na  Koroško ni bilo žal. In takih nas je bilo kar za poln avtobus.

Ko se je večina izletnikov v Studenem »vkrcala« v sodoben živo rumen avtobus nihče ni vedel kako bo vsa dogodivščina potekala. Pa se je izkazalo, da nas je jutranja polurna zamuda kot nekakšna »rdeča nit« spremljala skozi ves dan- skoraj do večera.

Samo vožnjo do Slovenj Gradca ne kaže omenjati, saj sta oba šoferja nadvse vajena takih poti. V prijetnem klepetu je čas hitro mineval in zdelo se je, da smo bili v Slovenj Gradcu v nekaj hipih. Ves čas nas je spremljalo čudovito toplo jesensko vreme.

Tudi ko smo obiskali slovenskega-evropskega medičarja mojstra Hrabroslava, dobro razpoloženje ni popustilo. Naš gostitelj je prava »odprta knjiga« medičarstva in svečarstva – ta plemenita obrt pa je »zasidrana« v tej koroški družini Perger vse tja od leta 1757. Ne drznem si spustiti v opisovanje številnih smešnih in manj smešnih anekdot, ki nam jih je »nadrobil« mojster Hrabroslav. Takšen opis bi okrnil vso sočnost njegovega pripovedovanja, zatorej se tega preprosto ne bom lotil. Tisti, ki na izletu niste bili pa bi vas obisk pri tem znanem lectarju in svečarju zanimal, si boste morali to sami organizirati.

Naš gostitelj je bil kar malo nejevoljen, ker nas je naša prijazna vodička turistične agencije »Koreta« nenehno preganjala . Kot je dejala, imamo za potešitev »oglašujočih« se želodcev bolj malo časa.

Zapeljali smo se na velik »piknik plac« ob lični lovski koči. Tam nas je čakal eden prijaznih koroških lovcev. Del naše »posadke« se je takoj zatekel v ogrevane prostore lepo urejene lovske koče. Tudi od »znotraj« smo se tam lahko nekoliko pogreli. Predvsem pa si je oddahnila naše slavljenka Dragica. Končno je lahko »dala na plano« vse dobrote pripravljene v čast njeni okrogli obletnici življenja. Tako smo se res dodobra »podprli«, čeprav nas je nenehno preganjala ura. Obiski v znamenitem nekdanjem rudniku svinca v Mežici, je bil napovedan za 13.00 uro in naša vodička nas je opozarjala, da nas turistični vlak v podzemlje Pece zagotovo ne bo čakal. Ni bilo kaj- smo pač morali nekoliko bolj na hitro pojesti in spiti in že smo bili v posebnem »knapovskem« vlaku. Pri vožnji navzdol je tako ropotalo, da smo se v našem  »vagončku« odločili, da bomo peli. Ne vem ali smo tako »izražali« pogum ali preganjali strah. Vožnja pa nas je dodobra pretresla.

Zdi se mi, da se je vsak od nas zamislil nad tem kako težko je moralo biti delo in življenje teh naših knapov. Ves čas si v zraku – ob pogledu na sive prašne rove, na težke rudniške vagončke, na slabo razsvetljavo- čutil nekakšno občudovanje in spoštovanje do vseh, ki so si v Mežici služili trd rudarski kruh.

Mar je potem čudno, če smo se po vrnitvi iz rudnika in po krajši vožnji razveselili  lepo urejene turistične kmetije Klančnik. Tam so nas s slastnimi koroškimi dobrotami pričakale članice Turističnega društva Dravograd. Zelo so se potrudile in njihovih dobrot se nikakor nismo branili. Tako kot se nismo branili zelo dobrega golaža in žgancev.

Ko nas je turistični vlakec pozneje zapeljal še na krajši ogled  precej velike kmetije, se je naše razpoloženje vidno stopnjevalo. Veliko je k temu pripomogel zelo zgovoren član Klančnikove družine, ki je na kmetiji »zadolžen« za sprejem gostov.

Skratka- članice in člani Turističnega društva »Pudgura« smo tisto oktobrsko soboto spoznali še en košček naše raznolike Slovenije. Marsikomu pa se je utrnilo tudi spoznanje, da v turizmu in njegovem trženju izrazito pomembno, če ne že ključno mesto zavzema »turistična zgodba«. Če te zgodbe ni- se tudi turistična destinacija veliko težje trži. Mi pa smo ob čudovitem jesenskem vremenu in v prijetni družbi preživeli še en dan, ki se ga bomo spominjali. Torej nasvidenje ob letu.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate v rubriki Foto album ali TUKAJ (klik).