Ko se je pred dobrimi desetimi leti porodila ideja o ustanovitvi Turističnega društva Pudgura, si bil poln idej in navdušenja. Tvoja želja po ohranjanju vsega našega, pristnega, slovenskega, je navdušila vsakega, ki se je s tabo družil. Tako se je že v prvih letih obstoja društva po podstrešjih, zapuščenih hišah in tudi po smetiščih zbralo in iztrgalo uničenju na stotine starih predmetov in orodij. Tvoja velika ljubezen pa je bil kozolec toplar pri Erazmu. Z vso odgovornostjo si prevzel vodenje razstavljanja in nato ponovne sestavitve kozolca. Ure in ure si risal pozicije in načrte, vsak večer si dolgo v noč po končanem delu sedel nad skicami in načrtoval delo skupine za naslednji dan. Štiri mesece je skupina pod tvojim vodstvom garala od jutra do noči, da je bil kozolec ponovno sestavljen. Natančno tak kot je bil prvič. In ponosno si prevzel novo zadolžitev - gospodar kozolca in zbirke v njem. Kako rad si se zadrževal pod kozolcem! S kakšno ljubeznijo in ponosom si razkazoval vsak predmet posebej. O vsakem si vedel povedat svojo zgodbo. Nežno si ga pogladil in povedal: "Ja, ta voz so pa hoteli razžagat in ga zažgat, pa sem izvedel in zdaj je tukaj, na varnem!" In so se ti zasvetile oči.

Frane, vsi ki smo te poznali vemo, da si bil poseben človek. Ne samo, da nisi nikoli znal reči ne, pa naj se je delalo in obnavljalo kjerkoli. Pozabljal si nase, resnično si se razdajal za dobro skupnosti, kateri si pripadal. V tvoji bližini smo se preprosto dobro počutili, nalezli smo se tvojega optimizma, dobre volje in korajže. In kako rad si pel. Tvoj glas, ko si začel kakšno našo, slovensko, je izražal ves tvoj ponos, da si Slovenec, da si "Pudgurc". Še takrat, ko si bil že zelo bolan in smo prišli k tebi, si ti dajal korajžo nam in nas opogumljal, namesto obratno. Dejansko, bil si ČLOVEK z veliko začetnico in ponosni smo, da smo bili tvoji prijatelji. Pogrešali te bomo…

Dragi Frane! Počivaj v miru tu pod Lovrencem in naj ti bo lahka pudgurska zemlja, ki si jo imel tako rad!