 |
Kot vsako jesen smo se člani TD Pudgura in prijatelji odpravili raziskovat en delček naše lepe dežele. In spet smo na koncu spoznali, da jo še vse premalo poznamo in da nas vedno preseneti kakšen odmaknjen kotiček. Pa začnimo na začetku.
Letos je kar nekaj članov izrazilo željo, da bi obiskali Posočje. "Pa saj tam vse poznamo", so odgovarjali drugi. Tako smo izbrali pot, ki nas je popeljala po poznanih in tudi čisto neznanih krajih zahodnega konca Slovenije. Naš prvi postanek je bil v Kranjski Gori, naši najbolj znani smučarski vasi. Vodič nas je popeljal na kratek ogled in nam povedal zanimivosti kraja. Na poti proti Vršiču smo se ustavili pri Ruski kapelici, spomeniku umrlim ruskim ujetnikom, ki so gradili cesto na Vršič. Ogledali smo si kamnit obraz Ajdovske deklice v steni Prisojnika in občudovali krasen razgled na okoliške gore. Žal nas je na Vršiču pričakala megla, zato smo se za malico ustavili šele na drugi strani prelaza- v Trenti. Polni moči in dobre volje smo se odpravili k izviru naše najlepše in najbolj opevane reke- Soče. Zadnji del poti je bil pravi izziv, zato pa je bilo navdušenje po premagani poti toliko večje. Sledila je vožnja do Kobarida. Tu smo imeli ogled muzeja sirarstva, kjer nam je prijazna domačinka v njihovem narečju povedala veliko zanimivega o življenju in delu na planinah nekoč. Naš naslednji cilj je bilo Robidišče, najbolj zahodna vas v Sloveniji. Niti slutili nismo, kakšna razburljiva vožnja nas čaka! Cesta je preozka za tako velik avtobus, tako da sta se voznika nemalo namučila, da smo prišli skozi ovinke. Na avtobusu je bilo tudi kričanje, saj je bilo videti, da zadnje kolo ni več na cesti, pod nami pa je bilo nekaj metrov podpornega zidu! Ko smo se pripeljali v Robidišče, nekateri mokri od strahu, so nas fotografirali in nam povedali, da smo prvi, ki jim je s tako velikim avtobusom uspelo priti v njihovo vas. Brž, ko smo bili spet na trdnih tleh se je vrnila dobra volja in z zanimanjem smo si ogledali vas, ki jo domačini večinoma sami počasi prenavljajo. Hiše so se že podirale in v vasi je ostalo le nekaj stalnih prebivalcev že krepko v letih. Zadnja leta pa se vračajo tisti, ki so vas zapustili že dolgo nazaj. Tako je g. Igor, pri katerem smo imeli tudi večerjo začel z ovčjerejo in zdaj imata z ženo v Robidišču eko kmetijo. Popravljenih je že večina hiš. Vse so zgrajene iz kamna in čim bolj podobne prvotnim. V eni od njih je ohranjena črna kuhinja- taka kot je bila nekoč. Po hišah so obešene povečane fotografije vaščanov iz obdobja pred 2.svetovno vojno in kmalu po njej, kar vnese v vas neko živost, prisotnost vaščanov in vas nekako obudi. V načrtu imajo še ureditev galerije, kjer bodo imeli video projekcijo za obiskovalce, izdajo zbornika o Robidišču nekoč, ureditev starega vodnjaka …
Potepanje po Robidišču smo zaključili z večerjo na eko kmetiji, ki nam je toliko bolj teknila ob misli, da bo vožnja nazaj lažja. Voznika in vodič so se namreč odločili, da nam in sebi prihranijo še eno vožnji ob krikih potnikov. Dogovorili so se, da so nas nazaj v dolino prepeljali domačini z osebnimi avtomobili in kombijem. Voznika sta zato še pred nočjo avtobus sama prepeljala v dolino. Pa ni bilo čisto po pričakovanjih. Vožnja na leseni pomožni klopci v zadnjem delu kombija je spominjala na vlak smrti v Gardalandu! Tu pa se presenečenja niso končala. Na poti domov se je pokvaril še avtobus! Vsa zahvala vozniku, da je sam toliko popravil napako, da so nas varno pripeljali domov. Zahvala pa tudi vztrajnima muzikantoma, ki sta s svojim igranjem uspela razbiti napetost ob raznih presenečenjih, ki so si sledila.
Ob koncu smo si bili vsi enotni, da je bil to res nepozaben izlet !
Še link do fotografij:
https://picasaweb.google.com/113800402207422639454/IzletTDPudguraPosocjeOktober2012#
