V društvu si vsako leto za cilj svoje strokovne ekskurzije zberemo kakšen lep primer, kako drugje ohranjajo in predstavljajo običaje in predmete iz naše preteklosti. V Trebnjem nas je počakal vodič Vinko, ki je bil z nami cel dan. Izvedeli smo veliko zanimivosti o Mirenski dolini, pa tudi anekdot in v humor odetih zgodb. 

Najprej smo si šli ogledat v juniju letos  odprto Deželo kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem. Večina dejavnosti in prireditev našega društva se odvija pri kozolcu toplarju v Belskem, zato smo si bili edini, da si kozolce moramo ogledati.  Muzej je namenjen ohranjanju in predstavitvi različnih tipov kozolcev. Kozolec je slovenska etnografske in stavbarska posebnost. Postavljali so jih z namenom  spravila sena in drugih kmetijskih pridelkov. V parku je postavljenih 19 kozolcev različnih tipov, med katerimi je speljane 1 km sprehajalne poti. Poleg razstave kozolcev je park namenjen tudi predstavitvi drugih etnoloških vsebin, od košnje do spravila sena in žit, v njem pa so bile že v tem poletju organizirane kulturne prireditve, delavnice in tudi poroke.

Sledil je ogled konjeniške kmetije Bistra v neposredni bližini Šentruperta. Lastnica Darja nas je najprej popeljala do svojih konj. Videlo se je , kako ima te plemenite živali rada , kako uživa  pri delu z njimi. O vsakem je povedala kakšen temperament ima, od kje prihaja in njegove posebnosti.  Na kmetiji imajo šolo jahanja, prirejajo razne otroške tabore, delavnice in sprejemajo izletnike. Imajo tudi mini živalski vrt, ki razveseli predvsem najmlajše obiskovalce. Ker je deževalo, so se posebej potrudili in zakurili, ter nam skuhali čaj, da smo se pogreli. Na suhem in toplem smo se okrepčali z malico, gospodar pa nas je presenetil s petjem ob spremljavi kitare. Na kmetiji smo se res počutili dobrodošlo, zato posebna hvala Darji in njeni ekipi.

Zadnja točka našega raziskovanja pa je bil kartuzijanski samostan, ter nato še muzej na prostem – skansen Pleterje. Po video predstavitvi samostana nas je čakala degustacija pijač, ki jih delajo pod svojo blagovno znamko. Simon, zunanji sodelavec samostana in skrbnik skansna nam je ob pokušini predstavil ne samo pijače, ampak tudi življenje menihov. V sproščenem  vzdušju smo tako izvedeli veliko zanimivega.

V okviru muzeja na prostem so zbrani različni stanovanjski objekti in gospodarska poslopja- hlev, kurnik, sušilnica sadja, kozolec. Podobno kot naš kozolec, so bila prvotno postavljena po različnih krajih Dolenjske in nato prenesena na travnik pri kartuziji. Povezana v celoto skušajo predstaviti pestrost in značilnost tedanjega načina življenja na tem območju. Muzej skuša obiskovalcu prikazati vsakdanjik takratnega kmeta, in to ne samo skozi objekte, pač pa tudi preko ohranjene opreme in orodij, med katerimi večina eksponatov presega starost sto let. Na kmetiji čez leto živijo tri mačke, par dihurjev, šentjernejski petelin z jato kokoši in pes. Da  kmetija živi, skrbi Simon. Kljub obilici težav, predvsem glede financiranja, ostaja zagnan in optimističen, predvsem pa s srcem pri svojem delu. Škoda le, da nas je skoraj ves čas spremljal dež. Pri Simonu bi sicer ostali več časa in zanesljivo videli in izvedeli še marsikaj, kar bi lahko prenesli in uporabili pri delu v našem društvu.

Zaključek je bil v vinotoču Majzelj, kjer so nas razvajali z izvrstno domačo hrano in prijaznostjo. Ob petju in plesu smo zaključili letošnjo ekskurzijo po Dolenjski.

Za zaključek še vtisi:

Dežela kozolcev- kozolci so postavljeni, nismo pa čutili tiste pristne domačnosti, kot smo je bili deležni pri Darji na konjeniški kmetiji Bistra ali pri Simonu v Pleterju. To pa obiskovalec mora začutiti, da mu bo obisk ostal v prijetnem spominu. Še kako res je : »Turizem smo ljudje!« Ni pomembno samo kaj imamo za pokazati, ampak predvsem na kakšen način in s koliko srčnosti bomo to obiskovalcu predstavili.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate v rubriki Foto album.