ZGOVORNA URA ZGODOVINE »JAMBORNA CESTA IN ŽIVLJENJE OB NJEJ«

Tak je bil vsebinski poudarek 5. četrtkovega večera pod kozolcem pri Belskem. Zanimivemu predavanju domačinke arheologinje Andreje Penko, je spet prisluhnilo lepo število članic in članov Turističnega društva Pudgura in tudi drugih krajanov. Prišli so, da bi skupaj obudili spomin na neke davne, težke a zanimive čase.

Jamborna cesta je v naših podgurskih krajih pravzaprav zanimiv zgodovinski fenomen, ki se je v spominu tukajšnjih ljudi ohranil do današnjih dni. Danes je tudi naše društvo prispevalo h ohranitvi tega odseva starodavne zgodovine. Popotnik lahko sledi poteku Jamborne ceste tudi s pomočjo 18-tih napisnih panojev na najbolj značilnih točkah te prometnice od Planine pa do Razdrtega.

Na tokratnem srečanju se je   Andreja Penko  osredotočila na Jamborno cesto in njen vpliv na vsakdanje življenje. Kot nam pove že samo ime, so po jamborni cesti prevažali les - jambore – za potrebe ladjedelnice v Trstu. Ni šlo le za jambore, ampak za ves ladijski les, ki so ga potrebovali za gradnjo takrat lesenih ladij. Andreja Penko je poudarila in slikovno podkrepila dejstvo, da se je ob jamborni cesti in zaradi nje, v naših krajih razvila vrsta obrti in spremljajočih dejavnosti. Veliko dela so imeli furmani, kolarji, sedlarji, kovači in seveda gostilničarji. Samo za primer:  v času največjega razcveta prevozništva ob Jamborni cesti je bilo samo v Planini pri Rakeku okrog 30 gostiln. To niso bile le gostilne, to so v bistvu bile furmanske postojanke, kjer so si prevozniki ladijskega lesa s svojimi konjskimi vpregami in vozovi lahko odpočili, se okrepčali  in tudi prenočili. Andreja Penko je denimo omenila podatek, da so v Planini lahko hkrati oskrbeli tudi do 100 prevoznikov in njihovih konj.

Furmanstvo v teh krajih se je najbolj razmahnilo v času francoske okupacije. Francozi so takrat dobro skrbeli za cestne povezave. Še danes pa naši ljudje hranijo spomin na »leseno pošast«. Šlo je za prevoz velikanskega jambora od Rakitne do tržaškega pristanišča. Po pričevanjih je bil jambor dolg 64 metrov, celotna »kompozicija« je tehtala 9 ton. To je bil za takratne čase izreden »logistični« podvig, saj je trajal kar 10 dni v davnem letu 1894. Prav v spomin na ta dogodek je naše društvo ob kozolcu postavilo »repliko« 64 metrov dolgega jambora- znamenite »lesene pošasti«. Po letu 1894 je življenje ob »Jamborni cesti« začelo zamirati. Nekakšen »smrtni udarec« je takšnemu načinu življenja in dela zadal prihod železnice in sodobnejših prometnic.

Na 5. četrtkovem srečanju pod kozolcem so na kratko obudili spomin na »ofiranje«. Gre za star običaj, ko so godovnici ali godovniku prišli voščit pred domačo hišo in s pokrovkami  »izzvali«bučno muziko. Naša slavljenka Iva se je oddolžila s pogostitvijo. Ni manjkalo sladic, še posebno pa je šla v slast odlična ocvirkovka.

In da ne pozabim: za 6. – sklepni četrtkov večer pod kozolcem  se nam obeta zanimiv pogovor z Alenko Veber iz Babnega polja, za tem pa še v prvem oktobrskem vikendu gobarska razstava v soboto  in »Jesen v Pudguri« v nedeljo. Pridite ne bo vam žal.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate TUKAJ (klik).